Tisti najboljši dan

Foto: DeviantArt - 6eternity9

Danes sem vstala z desno nogo. Zbudila sem se prezgodaj, za moje pojme, si umila lase in kljub dežju presenetljivo dobre volje odšla v šolo. V slabo razpoloženje me ni spravil tovornjak, ki me je stuširal sredi pločnika na poti domov, niti težke meglice, iz katerih je veselo škropil in pršil dež. Zakaj? Ker si vsak dan zasluži nadimek "Najboljši".

Pretvarjanje je krinka, črna tančica, za katero se skrijemo v občutku nemoči. In čeprav imam povsem razmočeno jakno zaradi nebodigatreba tovornjaka, glavo mi bo razneslo na koščke, zaspati pa spet ne bom mogla, se ne pretvarjam, da sem OK. Resnično sem.

Vikend kot se spodobi

Današnja nedelja je potekala po pravih "nedeljsko nastrojenih" tirih. Dolgo spanje, slastno kosilo, popoldne pa je napočil čas za posvečanje preostalega časa družini, ki ga med tednom na žalost ni. Takšne nedelje obožujem, ko se mi nikamor ne mudi, pa tudi za šolo ni kakšnih večjih priprav.
Včeraj smo se Solzice s tekmovanja vrnile z zlatom, ki je bilo, lahko rečem, zasluženo. Tako se lahko danes še vedno kopljemo v užitkih, ki smo se jih nadejale ob včerajšnjem večernem koncertu.

Ta teden naj bo produktiven, kolikor se le da. Jutri me na vso srečo več kot polovico dneva ne bo pri pouku, naslednji dnevi pa upam, da minejo čim hitreje, da bo kmalu spet petek. Kakor večina, tudi jaz živim za petke in sobote, dneve, ko se lahko pošteno naspim in čas preživim z meni dragimi.

Naj vam teden hitro mine,
Maja

Vozovnica do cest dvojine

Danes začneva pisati pravljico. Gradiva domine, ki jih bova nekega dne nalašč podrla in si skupaj zavrtela abecedo napisanega. Že jutri se lahko skrijeva času, naslednjič pa skupaj odletiva proti neskončnosti. Vedno jo lahko najdeva.
Sama pa še vedno upam in nadaljujem v iskanju tebe v praznem listu papirja, zmečkanem in odvrženem na tla, skodelici kakava, ki si ga mimogrede srknil požirek. Sovražim trenutek, ko do mene prijadra vonj tvojega zadnjega obiska, trenutke, ko te sovražno pogrešam, večnost, ko te ob meni ni.

Petek v ritmu bobnov

Po še napornejšem tednu od prejšnjega (vem, rekla sem, da skoraj ne more biti huje), smo petkov večer preplesali na koncertu skupine Soulfood v Krškem. Na koncert sem šla predvsem iz enega razloga - vedela sem, da mi bo kasneje žal, če ne bom šla. Vedno uspejo ustvariti fantastično vzdušje in dvignejo dvorano na noge, tudi včeraj je bilo tako. Potrebovala sem takšen konec tedna, da se znorim, pozabim na vse in uživam samo v ženski družbi. Fant ni imel nič proti. ;)

Foto: DeviantArt - Camiloo

Torej, ta vikend uživam in odstranim obveznosti iz glave; skrajni čas.

Utrinek iz preteklosti

Dnevniku, 18. januar 2008

Foto: DeviantArt - bittersweetvenom

Eh, šit, to ne gre več tako naprej. Izgubljam se v lastnih mislih, ko prave besede ne stečejo z jezika, ko iščem rimo v stavkih, čeprav vem, da je ne bom nikoli našla. Objokujem smiselnost s prepletenimi rokami, se zgražam nad resničnostjo sveta in upam na boljše čase. Velikokrat se ne vidim ven iz mreže stvari, ki me obsedajo dandanes. Potrebujem le nekaj malega, drobcenega, da me potegne ven, da znova zadiham in se naužijem svetlobe. Morda zahtevam preveč? Sem tako zahtevna? Ko me črna tančica zabija v tla, da se le stežka poberem. A ko se, je že nov dan. Povsem drugačen od prejšnjega, brez sledu o kakršnem koli pobiranju, objokovanju in zgražanju. Tak, ki mi je po meri. Da me popolnoma drugo razmišljanje dvigne na raven visokoletečega orla, da režem nevidne spone zraka. Ja, to je bilo narejeno zame.
In obenem prelivam paleto razpoloženj na ta list papirja pred mano, ki je v tem trenutku popolnoma počečkan z najrazličnejšimi kreaturami in meni ne ravno v ponos. Premagujem samo sebe, da se pretvorim v drugo obliko, ki me tako predstavlja. Tista tisočinka sekunde je včasih odločilna, da se spremenim iz nečesa v nekaj. Nekaj po navadi ostanem do takrat, dokler se spet ne srečam s pravo Jaz.

Jesenska sobota v barvah

Že dlje časa opažam, da moj blog med tednom čedalje bolj sameva. Pri tem težko kakor koli pomagam, saj preprosto ne gre. Ta teden je bil naravnost za "vrž se prek mosta", zato upam, da se ne bo ponovil, vsaj do naslednjega leta ne.

Tako sem danes končno obtičala doma, sredi vsega dela in popravljanja starih grehov tu, na tej strani. Danes je eden redkih večerov, ko imam čas zase in samo zase, da si pogledam kak dober film in malce uživam v samoti, ki trenutno naravnost paše. Po vrhu vsega pa obožujem jesen, še bolj pa zimo, zato sem bila v torek zjutraj povsem nora, ko je snežilo. Naša hiša je to jesen zaradi obilice dežja in tudi vetra povsem zametana z listjem, zato sem ga danes tako pridno odmetavala, da imam žulje.

Ljubim jesen, ljubim pisano listje v letu proti tlem, sonce, ki prodre skozi zaveso oblakov, črne roke po izpraznjeni posodi pečenega kostanja, sebe, ker dišim po tebi.

Najino počitniško popotovanje po Bavarski

Kakor je že bilo rečeno, sva se včeraj sredi noči z Robijem vrnila domov v Slovenijo. Moram reči, da imam še zdaj težave zaradi spremembe nadmorskih višin, vseeno pa se je splačalo. Bilo je super v vseh pogledih, Bavarska me je navdušila, poskusili smo njihovo tradicionalno hrano in pijačo, ki je seveda pivo. Na vsakem koraku smo lahko zagledali ogromne kmetije, okoli katerih se je paslo govedo in neštete hektarje zelenih travnikov, ki so bili vse te dni obsijani s soncem. Zares, imeli smo se čudovito, zato pride v poštev še kakšna takšna zadeva, vendar jo bova drugič mahnila dlje.

Udeležila sva se "penzionističnega" popotovanja po gradovih Ludvika II. Bavarskega. Penzionističnega pravim zato, ker je bila najina povprečna starost najnižja. :) Spali smo v posebnih turističnih domovih v vasici Saulgrub in vsak dan obiskali po en grad razsipnega Bavarskega kralja.

1. dan: Celje - Salzburg - Chiemsee, Herrenchiemsee - Ettal - Saulgrub

2. dan: Linderhof - Garmisch-Partenkirchen/Zugspitze - Oberammergau

3. dan: Schwangau, Neuschwanstein - Innsbruck - Celje

Midva sva uživala, kaj pa vi?

Do prihodnjega ...

Tako, danes ponoči se s fantom odpravljava malce bolj proti severu - v Nemčijo. V teh nekaj dneh počitnic sem že poskrbela za šolske stvari, ki me čakajo naslednji teden, zato si bom zasluženo vzela nekaj dni popolnega oddiha. In ker se že veselim, ker upam, da bo vreme lepo, da bo vse faaaajn ... ;)
Slike bodo prispele na blog, ko se vrneva, torej v nedeljo, če pa ne bo časa, pa med tednom.

Imejte se super,
Maja

LJ maraton 09

V nedeljo in soboto se je v Ljubljani odvijala največja tekaška prireditev v letu, t. i. Ljubljanjski maraton, ki je privabil ljudi s celega sveta. Seveda, ker mora Maja sodelovati pri vsakem idiotizmu, sem se že septembra prijavila za krajši 10-kilometrski rekreativni tek. Adrenalin se je začel pretakati po žilah, ko si lahko na startu pred seboj zagledal reko 6000 ljudi, ki so se premikali v ritmu bobnov s sosednjega odra.

Lahko rečem, da sem bila tako ponosna nase kot verjetno še nikoli, ko sem pretekla tisto progo brez enega samcatega ustavljanja. Že res, da ko sem se kasneje usedla, se je bilo presneto težko spet nazaj vstati, vendar je bilo vredno. Tako sem včeraj izredno težko hodila in se premikala s hitrostjo polža.

Na 21 kilometrih pa se je sestavljala drugačna zgodba; grozno je bilo opazovati ljudi, ki so precenili svoje sposobnosti, ko so se sredi proge zgrudili in so jih nato morali dobesedno odnesti preko ciljne črte, medtem ko so jim noge opletale po svoje, oči pa so izginile neznano kam.

Po drugi strani pa je bilo čudovito videti posameznike, ki so 42 kilometrov pretekli slepi, nekateri so pred seboj potiskali vozičke s paraplegiki in kljub temu osvojili celoten maraton.

Premočene in lačne po koncu ...

Žlahtnik št. 1 po 21 kilometrih (zafrkaval me je objektiv)

Žlahtnik št. 2 po 42 kilometrih

Žlahtnik št. 3 po 42 kilometrih

Imeli smo se fajn.

Maja, po novem kvazi-rdečelaska :)

Danes, jutri

Vsak sleherni dan tega ušivega tedna sem si vedno znova dopovedovala, da ne manjka več mnogo dni do težko pričakovanih krompirjevih počitnic. Četrtek je minil, v petek so se počitnice zame že pričele, vendar zakaj se še vedno počutim enako "izmozgano"?


V tem primeru okrivim vreme.

Pravljica o Gorenjski

Lahko rečem, da mi je bila ta ekskurzija neštetokrat boljša, zanimivejša in tudi napornejša od lanske, ko smo se potikali po Dolenjski. V torek smo se tako oglasili na Gorenjskem, kjer nas je pošteno zeblo. Zato smo se prosto urico talili v topli in domači slaščičarni z vonjem po pečenih dobrotah.

Zaradi napovedanega testa fizike naslednji dan, smo pot do Bleda preživeli ob enačbah o delu in energiji...,

pri Prešernu so nas, mimogrede, razsvetlili s podatki o tramovih stare hiše ...,

na Pokljuki smo se zavlekli v gozd (preden bi nas odpihnilo) in zagreto iskali lišaje ...,

po nekaj več kot 500 stopnicah pa se nam je končno odprl razgled na slap Savica.

Slovenija je prelepa, letošnji oktober je presneto hladen, drugo leto pa se za takšno ali drugačno ekskurzijo veliko bolj oblečem, saj sem imela zaradi vetra povsem razžarjen obraz, spet.
Ta teden bo skrajšan, vseeno naporen, želim pa si, da bi me na nogah ohranjala misel na prihajajoče počitnice.

Lepo se imejte ;)