Dnevnik

Njen pogled v daljavo so zagrinjale posamezne meglice pomladne sape, ki so počasi izginjale. Njen pogled je segel daleč - vse do zelenih mehko zaokroženih obrisov oddaljenih silhuet. Objem, piš vetra jo vrne nazaj v resničnost bledega in pogum vpijajočega sveta. Še živi? Njen ribnik samozavedanja se lesketa v dnevnih pomislekih - zdrzne se. Zakaj je tu? Vsa logika je v trenutku ali dveh izpuhtela. Tu ni potrebne nobene logike, nobenega glagola v pretekliku. Živi za sedanjost, za danes, upa za prihodnost.
Preteklost je po dolgem času zamenjala za sedanjost in jo za nekaj časa odvrgla na stranski tir, kajti ni pomembna. Nostalgije po tistih časih noče, kajti dovolj je je imela. Vonj, vonjave jo popeljejo v tiste čase, že to je dovolj, že to je odveč. Zaveda se minljivosti, zaveda se čara in posebnosti le-te. Zdaj pa je verjetno zares že čas, da se ozira le na današnje jutro, današnje začetke, današnje sončne višave.
Ko se dan preveša v večer, ko prve zvezde nad temnimi oblaki zasvetijo na nebu, si ona vzame čas zase, za retrospektivo in skok nazaj, v čas poletne porjavele kože, jesenskih vetrovnih popoldnevov, zimskih s snegom pobeljenih noči. V glavi ji odzvanjajo besede, se odvrtijo dejanja, se prikaže in začuti vonj zraka. Pobegne v neskončnost in se naslednjega jutra znova prebudi v nov dan, z novimi besedami, novimi dejanji, novimi vonjavami trenutka.
Prebudi se v sedanjost, ko se zaveda pomembnosti vsakega novega diha, pogleda. Hvaležna je za to, da ima, kar ima, ker brez tega ne bi obstajala. Hvaležna je zanje in Zanj.

You got a fast car. Is it fast enough so we can fly away?