Nekaj se nikoli ne spremeni...

Od petka nisem uspela priti do računalnika zaradi gneče obveznosti, vendar se niti najmanj ne pritožujem. Po eni strani pogrešam blog, pogrešam objave, čas, branje pošte in smeh ob slikah na facebooku, drugače pa popoln odklop od vse te spletne scene popolnoma nič ne škodi. V soboto je izzvenel koncert Solzic, v nedeljo pa smo se malo nastavljali sončku in pogledali v knjige. Šolsko leto se zaključuje, jaz pa sama sebe prepričujem, da mi bo le nekako uspelo spraviti *skrivnostno število z dvema števkama* predmetov na višjo oceno. Ja, sem polna egoizma fuŁ. Za ta teden sem nekako zaključila s pridobivanjem ocen, upam le, da me še kaj ne preseneti ...
Za štipendijo bodo verjetno dvignili kriterije za tiste, katerim jo nameravajo podeliti tudi v prihajajočem šolskem letu, zato se zdaj celoten razred bori za visoke ocene z vsemi štirimi. Tako se tudi sama v tem obdobju prepustim na milost in nemilost zvezkom in učbenikom, v sončnem dnevu pičim na zrak in se s ponavljajočimi ključnimi točkami utaborim pod ogromnim orehom, ob vsem tem pa se trudim pozabiti na (spet) zabušantsko in popolnoma zabluzeno fiziko.

V današnjih dneh mi torej ne preostane drugega, kot da malce pozabim na moj ljubljeni blog in se še malce bolj posvetim tlaku in vzgonu. Verjetno se zopet prikažem ob začetku vikenda, upam.

Do takrat pa: hasta la vista!
Maja