Biti najmlajši ima svoje dobre strani. Včasih sem oboževala barbike, zato mi je ati z vsakega službenega potovanja po navadi prinesel kakšno. Tako je v moji zbirki sedaj že preko 30 raznovrstnih Barbie punčk, ki prihajajo z najrazličnejših koncev sveta. Vedno sem se lahko izognila neprijetnim opravilom, kot je košnja trave okoli hiše, sekanje drv in zlaganje le-teh, najboljše pa je bilo to, da je za nered v hiši po navadi bil kriv starejši brat. Znala sem izkoriščati v pravem trenutku, se zjokati na maminem ramenu in za vse obdolžiti druge.
Ne vem, kako, in ne vem, kdaj, so se zgodile spremembe, ko do takšnih scen več ni prihajalo. Že res, da sem se še vedno znala postaviti zase in vztrajati pri svojem mnenju, naj so ga ostali še tako spodbijali. Tista negativna trmasta narava je odšla, opazila sem, da z jokom več ne morem doseči željenega cilja, zato sem preprosto nehala. Verjetno je res kot pravijo, da okolica vsaj nekoliko vpliva na razvoj osebnosti.
Priznam, še vedno sem razvajena, še vedno imam svoje muhe, ki jih verjetno nihče popolnoma ne razume, še vedno pa ostajam enaka. Maja, ki ima včasih popolnoma nore dneve, četudi ne zaužije nobene od poživitvenih substanc. Maja, ki je vedno pozabila plačati svoj mesečni prispevek v OD Brestanica, zato jo je kapetanka navidez izpisala iz kluba. Maja, ki še vedno ne zna pravilno obesiti perila na visok sušilec in ki se verjetno še nekaj časa ne bo naučila kuhati. Maja, ki resnično obožuje vse, kar počne in vse, kar jo obdaja.

Foto: DeviantArt - Jayantara
0 x komentirano:
Objavite komentar