Živa pesem ptic

Ime mi je Živa. Živim v krajih, kjer se sivozelena polja prepletajo z redkimi prašnimi cestami. Navidez prostrano, v resnici ujeto. Večkrat se počutim kakor ujetnica sredi širnega vesolja, ki mi ga ponuja okolje. Ustvarila sem ga sama, saj sem se vedno morala tako znajti. Ne ukvarjam se z vsakdanjimi stvarmi in ne zidam gradov v oblakih. Po duši sem realist, pa vendar: kdo pravi, da nas življenje ne zna pozitivno presenetiti? Rada imam presenečenja, saj mi dajo občutek, da vse le ni tako predvidljivo, kakor se mogoče na prvi pogled zdi. Imam cilje. Kdo jih nima? Ko odrastem, želim imeti veliko hišo z vrtom, živahnega psa in tri razigrane otroke. Ampak naj počakam še nekaj časa, nekaj let.
Pravijo, da je pomembna pot, po kateri stopaš preden prispeš na cilj. Verjamem jim. In bolj kot razmišljam o tem, bolj opažam, da smo ljudje še vedno zavrti in nezanesljivi glede svojih prepričanj. Zakaj ne uresničevati svojih sanj, želja in idealov? Nikoli nočem ostati vedno isti človek, če zanemarim osnovo. Hočem imeti spomine, ki jih bom kasneje delila s svojimi enajstimi vnuki in ne vem, zakaj mi ne bi uspelo najti takšne ljubezni, takšne usode kot jo lahko vidiš na filmskih platnih? Ni greh želeti si in potihem upati, da bi se to lahko nekega dne zgodilo. Saj veste, življenje preseneča na vsakem koraku.

0 x komentirano: