Kot kaplja v slapu občutkov

The things that one most wants to do are the things that are probably most worth doing. Winifred Holtby

Ljudje nenamenoma in nezavedno delamo napake. Vsak od nas si je zagotovo že kdaj neizmerno želel, da bi lahko spremenil čas nazaj in popravil storjeno. Da bi imeli časovni stroj, ki bi zmožen spreminjanja človeške narave popeljal svet in čas nazaj v neznano. Tiste njihove lastnosti, ki jih tako na celem svetu ni treba imeti, pa vendar so tam, kjer bodo verjetno vedno ostala.
Ravno danes se mi je pripetilo nekaj podobnega, ki mi je dalo nekaj v razmislek. V svoji jezi, nepremišljenosti in trenutku šibkosti pozabljamo na to, da je sreča, da imamo drug drugega, medtem ko si želimo samo še prizadeti ljudi okoli nas.
Številne novoletne zaobljube, kako bomo nehali skrbeti okoli povsem nepomembnih stvari, razmišljati o zadnji kupljeni poletni oblekici. In me jezi, zares me jezi, ko v takšnih trenutkih jeze pozabimo na to, da bi lahko bilo hujše, z veliko večjimi posledicami, tako sedaj kot v bližnji prihodnosti.
V svoji skriti krhkosti se pretvarjamo, da lahko premikamo gore samo z besedami, branimo svoje območje z navideznimi dejanji, ki si tega poimenovanja "dejanje" sploh ne zaslužijo. Ker se ne izplača pretvarjati, spreminjati in rušiti. In ker se vedno znova vračamo k starim navadam, starim običajem; s starimi prepričanji kljubujemo sami sebi in ljudem, ki jih ljubimo.
Naj se to spremeni - glejmo z nove perspektive, imejmo želje in sanje po izpopolnjevanju.

..... sem kot kaplja v slapu občutkov - majhna in nepomembna.

Foto: DeviantArt - phony76

Dekle iz zlate ladjice

Še en preživet vikend, še enkrat ves obsijan, še ena takšna nedelja, ki ji sledi vedno zamorjeni ponedeljek. Starša se trenutno vračata iz vroče Italije, kjer so imeli, kakor je poročala mama, 35°C čez dan.
In ker se bliža konec šole, sem tudi jaz postala privrženka tiste obsedenosti odštevanja preostalih dni, ki so ostali do ključnega 24. junija.

Old school pričeske, old school pošten slovenski komad.

Uživajte,
old school Maja

Želje v polsnu

Zapletene so moje misli.

Sem kakor lokomotiva, ki breme težkih parnih vagonov nosi vso dolgo pot, posledice pa občuti šele čez določen čas. Tako se moja bremena nalagajo eno na drugo, posledice pa občutim vedno znova vsak dan, vsak trenutek posebej. Moja napaka je, da si vedno želim nemogoče - sonce v dežju, sneg v poletju, sušo v cvetju.

Zapletena je moja misel.

In ker želim nazaj tisti občutek varnosti, zavetja in izpolnjenih odgovorov, in ker želim nazaj zaupanje vase, ki sem ga že davno izgubila, in ker ... Ker upam, da se mi bo izpolnil vsaj delček izgubljenega. Vsaj delček. In vem, da želim nemogoče, in vem, vem. Želim samo, da nekdo zopet verjame vame.

Foto: DeviantArt - DreamingInTheTheatre

SLO glasbena scena: zakaj nam je tega treba?

Z Anjo in Patricio že nekaj časa premlevamo zamisli o skupnem "projektu", ki bi ga lahko kar zapele. Pravzaprav to traja že kar precej časa, me pa še kar nimamo ideje. Najverjetneje se bomo z neko x pesmijo, ki jo bo napisal moj malce starejši sosed, besedilo bo prispevala Anjina mačka (ki je, mimogrede, še nima), aranžma pa bo napisal Patriciin brat. Zakaj pa ne? Zagotovo bomo sprejete na največji slovenski poletni festival Melodije morja in sonca, saj tam tako ali drugače lahko pride vsakdo.
Za uvod v predstavo smo z Anjo izbirale najhujše primere nastopov s festivalskih odrov. Ni mi jasno, tudi nikoli mi ne bo, kaj je razlog za takšne, oprostite na izrazu, poniževalne nastope. Takšni nastopi sprožajo valove ogorčenja in smeha, njihovi posnetki pa nato na spletnih straneh obkrožajo celo državo. Na razne festivale se prijavljajo ljudje, ki menijo, da bodo z lahkoto uspeli, če le imajo lepo telo. Lepota je relativna, glasovne zmožnosti pa ne - te so ali pa niso. V veliki količini primerov svoje delo opravi trema in strah pred nastopanjem pred kamerami z zavedanjem, da te gleda cela družina, prodajalka v trgovini, ki si jo nadrla prejšnji teden, nekdanji fant/punca in šef. Roke postajajo potne, mikrofon skoraj spolzi iz rok, v glavi ti utripa grožnja, da se boš prevrnil-a z roba odra, glas pa seže v višine, daljave, do neprepoznavnosti.

V Sloveniji imamo na stotine, če ne na tisoče samooklicanih slavčkov, nad katerimi se pogosto zgražajo ostali prebivalci in velikokrat tudi tisti, ki govorijo slovensko. Besedila, ki jih prepevajo ženske predstavnice, po navadi govorijo o premoči žensk, zlomljenem srcu in posledičnem maščevanju. Sam feminizem. Besedila, kjer pa moški spol pokaže svoje zmožnosti, pa govori o trenutkih s punco, zopet zlomljenem srcu in željo po pridobitvi ljubljene osebe nazaj - pa naj bo to ženska ali moški.

Na Festivalu FeNS (Festival novih skladb), sem sodelovala enkrat in verjetno nikoli več. Skladbo, ki je bila napisana zame, je avtor poslal nekje v aprilu na natečaj, že prej pa mi je zagotovil, da bo zagotovo sprejeta, saj je sam dokaj znan avtor skladb v slovenski glasbeni sceni. Pesem je res bila sprejeta, sama pa sem cel junij in julij obiskovala vaje v studiu. Ko smo se 20. julija 2008 zbrali v Kopru, smo nastopajoči dobili urnik vaj, nato pa smo imeli skoraj cel dan zase, tako da smo lahko počeli kar se nam je zljubilo. Hkrati pa smo v dar dobili še cd ploščo z vsemi skladbami izvajalcev tistega večera. Že pred časom so nam zagotovili, da moramo dati na ključnem nastopu vse od sebe, saj bo komisija le tako lahko izbrala najboljše.
Na festivalu nisem dosegla vidnejše uvrstitve, saj sem že od začetka vedela, da se moraš na sceni pojavljati velikokrat prej, preden lahko dosežeš nekaj večjega. Lanska zmagovalka je tako zmagala že leto poprej, festivala pa se je udeleževala že nekaj let. Čez nekaj časa smo nato lahko izvedeli vrstni red od 1. do 5. mesta - enak vrstni red pa je bil napisan tudi na tisti cd plošči, ki smo jo prejeli pred nastopom. To je povedalo samo to, da so skladbe izbrali že prej, pred tedni, mogoče meseci, vsi pa smo se do večernega finala le zaman pripravljali in tratili čas za nič, saj nič več ni bilo pomembno.

Zaradi vsega tega sem se za letošnje leto odločila, da poletne počitnice preživim doma, daleč stran od kakšnih studiev, po možnosti na sončku, z osvežilno pijačo v eni roki in knjigo v drugi. Festivale bom verjetno še spremljala, saj se zaradi radovednosti temu ne morem upreti, najverjetneje pa bom takrat imela en veeeeeelik nasmeh na obrazu in polno glavo zahval sami sebi, da se meni tega ni treba več udeležiti.

Evrovizija 2009: brez presenečenj

Še ena Evrovizija je mimo, z vsemi slabosti in dobrimi platmi takšnega tekmovanja. Moram reči, da sem bila pozitivno presenečena nad izborom pesmi v finalnem delu, saj je bila večina sprejemljivih in brez posebnih kaotičnih presenečenj. Ni šlo brez kratkih krilc, dekoltejev in razkošnih scenskih nastopov, kar se za določene države že pričakuje. Sama sem navijala za Islandijo, drugače pa je bilo še nekaj takšnih, ki so mi bili dokaj všeč. Med njimi so Velika Britanija, Izrael, Turčija, Irska, Norveška in predvsem Danska. Lepa melodija s pridihom poletja, ki ga že tako težko pričakujemo. Zmaga favorita me ni presenetila, saj imam občutek, da je narejen kot nalašč za evrovizijske odre - mlad, simpatičen in postaven fantič z violino in očarljivim nasmeškom.

Ta teden bo zopet naporen, tolažim pa se s tem, da jih do konca ne manjka še veliko. Sonček nas greje, jutri gremo spet v Ljubljano, kaj sploh še hočemo? Ko bo spet vikend, bom razmišljala za naprej, zdaj raje še ne povem. ;)

Uživajte v tem tednu,
Maja

Miss: visoke pete in slama v glavi

Včeraj sem mimogrede na televiziji zasledila oddajo Trenja, v kateri je bilo največ govora o izborih za miss in dekletih, ki se takšnih dogodkov udeležujejo. Razpravljali so o njihovih izobrazbah, izražanju in splošni razgledanosti. Vsi vemo, da na izbiranju vsakega naslova "miss", komisija postavlja vprašanja kot je ta: "Kaj pomeni zate notranja lepota?" Popolnoma izrabljeno vprašanje in pogostokrat popolnoma zgrešen odgovor. Ker tudi če bi kandidatkino mišljenje bilo drugačno, bi povedala tistega, ki bi bil najverjetneje všeč članom žirije in občinstvu: "Družina, prijatelji, sreča in ljubezen."

Dejstvo je, da človeka najprej sodimo po videzu in ne po njegovi osebnosti, saj te na začetku ne poznamo. Tako se nam more vsako dekle na lepotnem tekmovanju predstaviti v najlepši luči - kot preprosta, ljubka, simpatična, očarljiva in predvsem samozavestna ženska, ki natančno ve, kaj hoče. Povrh vsega pa je nadvse primerno, da ima postavo manekenke z metrskimi nogami in majhno zadnjico. Zakaj potemtakem vsa ta vprašanja, zakaj se je prijavila na takšno tekmovanje in kaj bi s seboj vzela na samotni otok? V zadnjem primeru zagotovo ne testirajo njene iznajdljivosti in domišljije. Notranja lepota takrat ne šteje, saj se gre pri celi stvari samo za šov in biznis. Pri prvem vprašanju pa sta najverjetneje prava odgovora vse dobljene nagrade in pa seveda medijska prepoznavnost.
Svet mode je včasih izbiral in ohranjal na vrhu anoreksična dekleta z zelo nizkim ITM-jem, na srečo pa so se do danes že nekako spametovali. Dandanes že skoraj povsod izbirajo dekleta z normalnimi prehranjevalnimi navadami in ne (preveč) razburkanim osebnim življenjem. Izbirajo dekleta, ki že imajo neko izobrazbo, čeprav se v veliki količini primerov izkaže za nasprotno. Ravno pred nekaj dnevi so mediji razglabljali o poznavanju svetovnih držav in njihovih glavnih mest in tako ugotovili, da izbrane misice, ki naj bi bile splošno razgledane, ne poznajo glavnega mesta Združenih držav Amerike. To je le eden izmed primerov, čeprav je hujši tisti, ko je neka izbrana italijanska lepotica popolnoma napačno odgovorila na vprašanje, katere so sosednje države Italije. Da, to je prava inteligenca.

Ko postaneš miss, lahko že naslednji dan počneš vse, kar ti poželi srce. Lahko si voditeljica, pevka, uspešna podjetnica, pisateljica, kreatorka modnih kopalk ... Kamorkoli greš, kamorkoli prideš, so ti vrata vedno na stežaj odprta. Saj si vendarle miss, izbrana kot najlepša v državi, vendar velikokrat s popolnoma prazno glavo.

Nekaj se nikoli ne spremeni...

Od petka nisem uspela priti do računalnika zaradi gneče obveznosti, vendar se niti najmanj ne pritožujem. Po eni strani pogrešam blog, pogrešam objave, čas, branje pošte in smeh ob slikah na facebooku, drugače pa popoln odklop od vse te spletne scene popolnoma nič ne škodi. V soboto je izzvenel koncert Solzic, v nedeljo pa smo se malo nastavljali sončku in pogledali v knjige. Šolsko leto se zaključuje, jaz pa sama sebe prepričujem, da mi bo le nekako uspelo spraviti *skrivnostno število z dvema števkama* predmetov na višjo oceno. Ja, sem polna egoizma fuŁ. Za ta teden sem nekako zaključila s pridobivanjem ocen, upam le, da me še kaj ne preseneti ...
Za štipendijo bodo verjetno dvignili kriterije za tiste, katerim jo nameravajo podeliti tudi v prihajajočem šolskem letu, zato se zdaj celoten razred bori za visoke ocene z vsemi štirimi. Tako se tudi sama v tem obdobju prepustim na milost in nemilost zvezkom in učbenikom, v sončnem dnevu pičim na zrak in se s ponavljajočimi ključnimi točkami utaborim pod ogromnim orehom, ob vsem tem pa se trudim pozabiti na (spet) zabušantsko in popolnoma zabluzeno fiziko.

V današnjih dneh mi torej ne preostane drugega, kot da malce pozabim na moj ljubljeni blog in se še malce bolj posvetim tlaku in vzgonu. Verjetno se zopet prikažem ob začetku vikenda, upam.

Do takrat pa: hasta la vista!
Maja

Prosimo, izklopite povezavo

Zopet je petek, dan za zadetek, pravijo. Teden je zopet minil s svetlobno hitrostjo, v šoli je spet naporno. vsak teden znova komaj pričakujem vikend, da se končno lahko naspim, kar mi ob sobotah in nedeljah nekako uspeva.
Danes smo v studiu v Kamniku posneli zaključne podrobnosti za jubilejno cd ploščo citrarskega orkestra GŠ Brežice. Malo smo se zabavali, veliko snemali in nasnemavali, se prepirali glede vstopov in pri koncu predvsem poležavali na kavču kot sardine v olju. V brežiškem prosvetnem domu smo drugače že od novembra po koščkih snemali instrumentarij, z današnjim dnem pa smo posneli še vokale in flavto, kar drugače ni šlo. Zaradi vsega sem sedaj sitna, zoprna, utrujena in napadalna do vsega, kar me obdaja, za povrh pa imam še na obrazu sledi sončnih očal, saj sem se nekoliko preveč veselila sončnega in toplega dneva.
Jutri nas čaka letni koncert Solzic - Viteška dvorana brežiškega gradu ob 20.00, tako mimogrede. Nekako nimam občutka, da je res že mesec maj in s tem prej omenjeni koncert in nekako tudi nimam volje, vendar začeto treba izpeljati. Pojedla in prežvečila bom vse slamice od sokov, izkričala nekaj visokih frekvenc in se predvsem pošteno naspala. mogoče bom potem začela normalno delovati, ne pa da (spet) cele dneve preživim ob kavi in nezdravih priboljških za povečanje energije in delovne zmožnosti.

Prihajajoči jutrišnji utrinek ...



Uživajte (naj vsaj nekdo),
Maja

Sestavljanka želja

Travnik, nekega poznega popoldneva

Igral se je z njenim pramenom las, kakor bi v tistem trenutku obstajalo le to. Hkrati je leže na hrbtu gledal v nebo, nato pa se je hitro prevalil na bok in jo vprašal:

"Kdo si?" Sem le radoveden košček, kaj košček - drobtinica, v pisanem, živem svetu, ki bije neutrudno bitko sanj in hitrosti. Nič več, nič manj. Vedno obstaja nekaj, nekdo, ki me prebudi iz zaspanosti in povprečnosti vsakdanjika. Zame vsako znova prebujeno jutro še ne pomeni konca bojevanja s številnimi junaki iz moje domišljije.

Njegov pogled je odseval neskončnost in svobodo. Njegov obraz je obžarjal nebo, sončni žarki so lili nanj, da je izgledal kot nadnaraven lik iz neštetih, nič kolikokrat prebranih pravljičnih zgodb. Znova jo je vprašal:

"Kam greš?" Potujem po neznanih poteh, v namišljenih dimenzijah preplavam oceane, dokler se ne vrnem spet nazaj. Nazaj v tisto domače, toplo zavetje znanih oči, dotikov in vonja. Slednji me spominja na pokošeno travo v poznem poletju, na napetost v zraku po kratki, vendar silni nevihti.

Strmel je v njene oči in v njih iskal sledi dvomov. Ko je zapihal rahel veter, je opazil, kako njeni lasje prekrivajo njen vrat in še sami sledijo sapi. Zaželel si je biti njen princ, takšen ta pravi, junaški in požrtvovalen v bitki za svojo ljubezen. Pri vsej zgodbi je imel le eno, majhno pomanjkljivost; ni imel belega konja. Še zadnjič jo je vprašal:

"Kaj imaš?" Imam radovednost, da odkrijem smisel tega celotnega popotovanja okoli katerega se vse to dogaja. Imam glavo, polno vznemirljivih želja po dosegu nemogočega. Navsezadnje nikoli ne bom vedela, če je to zares nemogoče in izven dosega mojih rok. Živim za spontanost, živim za iskrivost, živim zase. Imam voljo do nečesa, imam vse, za kar sem lahko hvaležna.

Foto: DeviantArt - Cordon Pride

***

"Don't you let your demons pull you down. "

Nov začetek tedna, preživite ga kolikor se da super.



Maja

Ugotovitev dneva

Še en takšen dan, umazan od jutranjega dežja in vonja po znova prihajajočih oblakih.

Takšen dan ni zame, spet.

Obesek za srečo.