Do prihodnjega ...

Tako, danes ponoči se s fantom odpravljava malce bolj proti severu - v Nemčijo. V teh nekaj dneh počitnic sem že poskrbela za šolske stvari, ki me čakajo naslednji teden, zato si bom zasluženo vzela nekaj dni popolnega oddiha. In ker se že veselim, ker upam, da bo vreme lepo, da bo vse faaaajn ... ;)
Slike bodo prispele na blog, ko se vrneva, torej v nedeljo, če pa ne bo časa, pa med tednom.

Imejte se super,
Maja

LJ maraton 09

V nedeljo in soboto se je v Ljubljani odvijala največja tekaška prireditev v letu, t. i. Ljubljanjski maraton, ki je privabil ljudi s celega sveta. Seveda, ker mora Maja sodelovati pri vsakem idiotizmu, sem se že septembra prijavila za krajši 10-kilometrski rekreativni tek. Adrenalin se je začel pretakati po žilah, ko si lahko na startu pred seboj zagledal reko 6000 ljudi, ki so se premikali v ritmu bobnov s sosednjega odra.

Lahko rečem, da sem bila tako ponosna nase kot verjetno še nikoli, ko sem pretekla tisto progo brez enega samcatega ustavljanja. Že res, da ko sem se kasneje usedla, se je bilo presneto težko spet nazaj vstati, vendar je bilo vredno. Tako sem včeraj izredno težko hodila in se premikala s hitrostjo polža.

Na 21 kilometrih pa se je sestavljala drugačna zgodba; grozno je bilo opazovati ljudi, ki so precenili svoje sposobnosti, ko so se sredi proge zgrudili in so jih nato morali dobesedno odnesti preko ciljne črte, medtem ko so jim noge opletale po svoje, oči pa so izginile neznano kam.

Po drugi strani pa je bilo čudovito videti posameznike, ki so 42 kilometrov pretekli slepi, nekateri so pred seboj potiskali vozičke s paraplegiki in kljub temu osvojili celoten maraton.

Premočene in lačne po koncu ...

Žlahtnik št. 1 po 21 kilometrih (zafrkaval me je objektiv)

Žlahtnik št. 2 po 42 kilometrih

Žlahtnik št. 3 po 42 kilometrih

Imeli smo se fajn.

Maja, po novem kvazi-rdečelaska :)

Danes, jutri

Vsak sleherni dan tega ušivega tedna sem si vedno znova dopovedovala, da ne manjka več mnogo dni do težko pričakovanih krompirjevih počitnic. Četrtek je minil, v petek so se počitnice zame že pričele, vendar zakaj se še vedno počutim enako "izmozgano"?


V tem primeru okrivim vreme.

Pravljica o Gorenjski

Lahko rečem, da mi je bila ta ekskurzija neštetokrat boljša, zanimivejša in tudi napornejša od lanske, ko smo se potikali po Dolenjski. V torek smo se tako oglasili na Gorenjskem, kjer nas je pošteno zeblo. Zato smo se prosto urico talili v topli in domači slaščičarni z vonjem po pečenih dobrotah.

Zaradi napovedanega testa fizike naslednji dan, smo pot do Bleda preživeli ob enačbah o delu in energiji...,

pri Prešernu so nas, mimogrede, razsvetlili s podatki o tramovih stare hiše ...,

na Pokljuki smo se zavlekli v gozd (preden bi nas odpihnilo) in zagreto iskali lišaje ...,

po nekaj več kot 500 stopnicah pa se nam je končno odprl razgled na slap Savica.

Slovenija je prelepa, letošnji oktober je presneto hladen, drugo leto pa se za takšno ali drugačno ekskurzijo veliko bolj oblečem, saj sem imela zaradi vetra povsem razžarjen obraz, spet.
Ta teden bo skrajšan, vseeno naporen, želim pa si, da bi me na nogah ohranjala misel na prihajajoče počitnice.

Lepo se imejte ;)

Še malo ...

Najina destinacija med jesenskimi počitnicami.

Oktobrski dnevi

Letošnja jesen je čudovita. Za boljše razpoloženje tako lahko poskrbijo vsaj dokaj visoke temperature in sonce, ki še kar vztraja.
Pred živčnimi zlomi rešujejo vikendi - ko se lahko nekoliko sprostim in odmislim vse kar me še čaka za postoriti v zvezi s šolo. Za razliko od lanskega šolskega leta, bi letos zelo rada bolje začela, da mi na koncu ne bo spet tekla voda v grlo. Zato se že nekaj časa posvečam predmetom, ki so mi lani povzročali največ težav, tako da se mi že meša od vseh formul in količin.

Ta teden nas torej čakata testa iz nemščine in ljube fizike, hkrati pa tudi ekskurzija na Gorenjsko, ki bo, upam, boljša kot je bila prejšnja, ter dijaški abonma in predstava v MGL-ju, česar se že močno veselim.

Naj vam teden čim hitreje mine,
Maja

Jesen v srcu

Danes je prav poseben dan. Za mnoge ljudi pravzaprav ravno ne toliko, zame verjetno tudi ne preveč. Dan kot vsi ostali, trenutno v deževnem in oblačnem slogu. Kljub slabemu ozračju in še slabšemu vzdušju sem vstala z desno nogo, preživela najbolj naporen urnik v tednu in ostala dobre volje. Lahko se odločim, da bom danes pozitivna, lahko pa to odločitev preložim tudi na kateri drug dan. Vse je v volji.

Danes moj dedek praznuje svoj 90. rojstni dan. Častitljiva starost za človeka. V tem blogu mu nikoli nisem posvečala nobene pozornosti, zato se mi ob takšni priložnosti zdi prav, da mu lahko tudi jaz namenim nekaj besed.
Ko sem bila manjša, sem se ga zmeraj bala. Bil je, še vedno je, zelo visok, z belimi lasmi in globokimi gubami. Videvali smo se ob rojstnih dnevih, obletnicah porok in podobnih praznovanjih. Vedno, ko je prišel v hišo, sem se kar izgubila v njegovih ogromnih rokah, ko me je dvignil k sebi in stisnil za lička. Nikoli nisem rada preživela nekaj dni pri njih na počitnicah v Novem mestu. Nisem smela početi kar sem želela, velikokrat smo jedli kislo zelje in žgance, spala sem v sobi skupaj s teto, s katero sem morala odhajati v posteljo že ob 8. uri. Nisem imela nobene družbe, zato sem dolgčas preganjala s kopanjem jarkov in poti za spuščanje frnikol.
Z leti so se stvari spremenile, nisem več prihajala k dedku in babici na počitnice, saj v resnici nisem hotela. Še vedno smo se videvali ob različnih priložnostih, tudi na trgatvah v našem skupnem vinogradu. Dedek je vsa leta povsem sam obdeloval vinograd, zadnja leta pa mu je pomagal tudi očka.
Letošnje leto pa je bilo za vse zelo težko. Vse se je obrnilo na glavo februarja, ko je na petek 13. umrla moja babica, njegova žena, s katero sta bila poročena skoraj 60 let. Še preden sem se zavedla, je že ni bilo več in tako se je za dedka začelo povsem drugačno življenje. Tudi name je vplivalo, vendar ne tako močno, ker je nisem videla tako pogosto. On pa od takrat naprej ves čas ponavlja, naj se že končno enkrat vse te muke končajo.

S tem dogodkom so dedkovi lasje postali še bolj beli, gube globlje in živo zarezane v poteze njegovega obraza. Redko ga še vidim, da se nasmehne, kaj šele, da izgubi tisti otožen pogled, ki prodre globoko vate in ti dokaže, da nekaj ni prav. Da diha na obroke, ko njena spalna srajca še vedno leži na postelji zraven njegove blazine, da so njeni copati na tleh še vedno pripravljeni in čakajo, da vstane in stopi vanje. Da se vsako jutro zbudi in dojame, da je ni več.

Moj dedek je eden in edini. Čeprav je po navadi trmast in preveč iskren in nespameten in zaletav v odločitvah, je še zmeraj poseben. 90 let nimaš vsak dan, zato si zasluži to objavo.
Sem Maja in imam dedka, ki ima povsem bele lase, še vedno vozi avtomobil in se pri tem izogiba avtocest. Pa še rad me ima.