Ticket to heaven

Tisti najboljši dan

noreply@blogger.com (Maja.^) — Mon, 23 Nov 2009 19:45:00 +0000

Foto: DeviantArt - 6eternity9

Danes sem vstala z desno nogo. Zbudila sem se prezgodaj, za moje pojme, si umila lase in kljub dežju presenetljivo dobre volje odšla v šolo. V slabo razpoloženje me ni spravil tovornjak, ki me je stuširal sredi pločnika na poti domov, niti težke meglice, iz katerih je veselo škropil in pršil dež. Zakaj? Ker si vsak dan zasluži nadimek "Najboljši".

Pretvarjanje je krinka, črna tančica, za katero se skrijemo v občutku nemoči. In čeprav imam povsem razmočeno jakno zaradi nebodigatreba tovornjaka, glavo mi bo razneslo na koščke, zaspati pa spet ne bom mogla, se ne pretvarjam, da sem OK. Resnično sem.

Vikend kot se spodobi

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sun, 22 Nov 2009 15:55:00 +0000

Današnja nedelja je potekala po pravih "nedeljsko nastrojenih" tirih. Dolgo spanje, slastno kosilo, popoldne pa je napočil čas za posvečanje preostalega časa družini, ki ga med tednom na žalost ni. Takšne nedelje obožujem, ko se mi nikamor ne mudi, pa tudi za šolo ni kakšnih večjih priprav.
Včeraj smo se Solzice s tekmovanja vrnile z zlatom, ki je bilo, lahko rečem, zasluženo. Tako se lahko danes še vedno kopljemo v užitkih, ki smo se jih nadejale ob včerajšnjem večernem koncertu.

Ta teden naj bo produktiven, kolikor se le da. Jutri me na vso srečo več kot polovico dneva ne bo pri pouku, naslednji dnevi pa upam, da minejo čim hitreje, da bo kmalu spet petek. Kakor večina, tudi jaz živim za petke in sobote, dneve, ko se lahko pošteno naspim in čas preživim z meni dragimi.

Naj vam teden hitro mine,
Maja

Vozovnica do cest dvojine

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sun, 15 Nov 2009 18:50:00 +0000

Danes začneva pisati pravljico. Gradiva domine, ki jih bova nekega dne nalašč podrla in si skupaj zavrtela abecedo napisanega. Že jutri se lahko skrijeva času, naslednjič pa skupaj odletiva proti neskončnosti. Vedno jo lahko najdeva.
Sama pa še vedno upam in nadaljujem v iskanju tebe v praznem listu papirja, zmečkanem in odvrženem na tla, skodelici kakava, ki si ga mimogrede srknil požirek. Sovražim trenutek, ko do mene prijadra vonj tvojega zadnjega obiska, trenutke, ko te sovražno pogrešam, večnost, ko te ob meni ni.

Petek v ritmu bobnov

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sat, 14 Nov 2009 14:15:00 +0000

Po še napornejšem tednu od prejšnjega (vem, rekla sem, da skoraj ne more biti huje), smo petkov večer preplesali na koncertu skupine Soulfood v Krškem. Na koncert sem šla predvsem iz enega razloga - vedela sem, da mi bo kasneje žal, če ne bom šla. Vedno uspejo ustvariti fantastično vzdušje in dvignejo dvorano na noge, tudi včeraj je bilo tako. Potrebovala sem takšen konec tedna, da se znorim, pozabim na vse in uživam samo v ženski družbi. Fant ni imel nič proti. ;)

Foto: DeviantArt - Camiloo

Torej, ta vikend uživam in odstranim obveznosti iz glave; skrajni čas.

Utrinek iz preteklosti

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sun, 08 Nov 2009 16:10:00 +0000

Dnevniku, 18. januar 2008

Foto: DeviantArt - bittersweetvenom

Eh, šit, to ne gre več tako naprej. Izgubljam se v lastnih mislih, ko prave besede ne stečejo z jezika, ko iščem rimo v stavkih, čeprav vem, da je ne bom nikoli našla. Objokujem smiselnost s prepletenimi rokami, se zgražam nad resničnostjo sveta in upam na boljše čase. Velikokrat se ne vidim ven iz mreže stvari, ki me obsedajo dandanes. Potrebujem le nekaj malega, drobcenega, da me potegne ven, da znova zadiham in se naužijem svetlobe. Morda zahtevam preveč? Sem tako zahtevna? Ko me črna tančica zabija v tla, da se le stežka poberem. A ko se, je že nov dan. Povsem drugačen od prejšnjega, brez sledu o kakršnem koli pobiranju, objokovanju in zgražanju. Tak, ki mi je po meri. Da me popolnoma drugo razmišljanje dvigne na raven visokoletečega orla, da režem nevidne spone zraka. Ja, to je bilo narejeno zame.
In obenem prelivam paleto razpoloženj na ta list papirja pred mano, ki je v tem trenutku popolnoma počečkan z najrazličnejšimi kreaturami in meni ne ravno v ponos. Premagujem samo sebe, da se pretvorim v drugo obliko, ki me tako predstavlja. Tista tisočinka sekunde je včasih odločilna, da se spremenim iz nečesa v nekaj. Nekaj po navadi ostanem do takrat, dokler se spet ne srečam s pravo Jaz.

Jesenska sobota v barvah

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sat, 07 Nov 2009 19:28:00 +0000

Že dlje časa opažam, da moj blog med tednom čedalje bolj sameva. Pri tem težko kakor koli pomagam, saj preprosto ne gre. Ta teden je bil naravnost za "vrž se prek mosta", zato upam, da se ne bo ponovil, vsaj do naslednjega leta ne.

Tako sem danes končno obtičala doma, sredi vsega dela in popravljanja starih grehov tu, na tej strani. Danes je eden redkih večerov, ko imam čas zase in samo zase, da si pogledam kak dober film in malce uživam v samoti, ki trenutno naravnost paše. Po vrhu vsega pa obožujem jesen, še bolj pa zimo, zato sem bila v torek zjutraj povsem nora, ko je snežilo. Naša hiša je to jesen zaradi obilice dežja in tudi vetra povsem zametana z listjem, zato sem ga danes tako pridno odmetavala, da imam žulje.

Ljubim jesen, ljubim pisano listje v letu proti tlem, sonce, ki prodre skozi zaveso oblakov, črne roke po izpraznjeni posodi pečenega kostanja, sebe, ker dišim po tebi.

Najino počitniško popotovanje po Bavarski

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sun, 01 Nov 2009 14:57:00 +0000

Kakor je že bilo rečeno, sva se včeraj sredi noči z Robijem vrnila domov v Slovenijo. Moram reči, da imam še zdaj težave zaradi spremembe nadmorskih višin, vseeno pa se je splačalo. Bilo je super v vseh pogledih, Bavarska me je navdušila, poskusili smo njihovo tradicionalno hrano in pijačo, ki je seveda pivo. Na vsakem koraku smo lahko zagledali ogromne kmetije, okoli katerih se je paslo govedo in neštete hektarje zelenih travnikov, ki so bili vse te dni obsijani s soncem. Zares, imeli smo se čudovito, zato pride v poštev še kakšna takšna zadeva, vendar jo bova drugič mahnila dlje.

Udeležila sva se "penzionističnega" popotovanja po gradovih Ludvika II. Bavarskega. Penzionističnega pravim zato, ker je bila najina povprečna starost najnižja. :) Spali smo v posebnih turističnih domovih v vasici Saulgrub in vsak dan obiskali po en grad razsipnega Bavarskega kralja.

1. dan: Celje - Salzburg - Chiemsee, Herrenchiemsee - Ettal - Saulgrub

2. dan: Linderhof - Garmisch-Partenkirchen/Zugspitze - Oberammergau

3. dan: Schwangau, Neuschwanstein - Innsbruck - Celje

Midva sva uživala, kaj pa vi?

Do prihodnjega ...

noreply@blogger.com (Maja.^) — Wed, 28 Oct 2009 17:36:00 +0000

Tako, danes ponoči se s fantom odpravljava malce bolj proti severu - v Nemčijo. V teh nekaj dneh počitnic sem že poskrbela za šolske stvari, ki me čakajo naslednji teden, zato si bom zasluženo vzela nekaj dni popolnega oddiha. In ker se že veselim, ker upam, da bo vreme lepo, da bo vse faaaajn ... ;)
Slike bodo prispele na blog, ko se vrneva, torej v nedeljo, če pa ne bo časa, pa med tednom.

Imejte se super,
Maja

LJ maraton 09

noreply@blogger.com (Maja.^) — Tue, 27 Oct 2009 12:00:00 +0000

V nedeljo in soboto se je v Ljubljani odvijala največja tekaška prireditev v letu, t. i. Ljubljanjski maraton, ki je privabil ljudi s celega sveta. Seveda, ker mora Maja sodelovati pri vsakem idiotizmu, sem se že septembra prijavila za krajši 10-kilometrski rekreativni tek. Adrenalin se je začel pretakati po žilah, ko si lahko na startu pred seboj zagledal reko 6000 ljudi, ki so se premikali v ritmu bobnov s sosednjega odra.

Lahko rečem, da sem bila tako ponosna nase kot verjetno še nikoli, ko sem pretekla tisto progo brez enega samcatega ustavljanja. Že res, da ko sem se kasneje usedla, se je bilo presneto težko spet nazaj vstati, vendar je bilo vredno. Tako sem včeraj izredno težko hodila in se premikala s hitrostjo polža.

Na 21 kilometrih pa se je sestavljala drugačna zgodba; grozno je bilo opazovati ljudi, ki so precenili svoje sposobnosti, ko so se sredi proge zgrudili in so jih nato morali dobesedno odnesti preko ciljne črte, medtem ko so jim noge opletale po svoje, oči pa so izginile neznano kam.

Po drugi strani pa je bilo čudovito videti posameznike, ki so 42 kilometrov pretekli slepi, nekateri so pred seboj potiskali vozičke s paraplegiki in kljub temu osvojili celoten maraton.

Premočene in lačne po koncu ...

Žlahtnik št. 1 po 21 kilometrih (zafrkaval me je objektiv)

Žlahtnik št. 2 po 42 kilometrih

Žlahtnik št. 3 po 42 kilometrih

Imeli smo se fajn.

Maja, po novem kvazi-rdečelaska :)

Danes, jutri

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sat, 24 Oct 2009 12:06:00 +0000

Vsak sleherni dan tega ušivega tedna sem si vedno znova dopovedovala, da ne manjka več mnogo dni do težko pričakovanih krompirjevih počitnic. Četrtek je minil, v petek so se počitnice zame že pričele, vendar zakaj se še vedno počutim enako "izmozgano"?

V tem primeru okrivim vreme.

Pravljica o Gorenjski

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sun, 18 Oct 2009 14:55:00 +0000

Lahko rečem, da mi je bila ta ekskurzija neštetokrat boljša, zanimivejša in tudi napornejša od lanske, ko smo se potikali po Dolenjski. V torek smo se tako oglasili na Gorenjskem, kjer nas je pošteno zeblo. Zato smo se prosto urico talili v topli in domači slaščičarni z vonjem po pečenih dobrotah.

Zaradi napovedanega testa fizike naslednji dan, smo pot do Bleda preživeli ob enačbah o delu in energiji...,

pri Prešernu so nas, mimogrede, razsvetlili s podatki o tramovih stare hiše ...,

na Pokljuki smo se zavlekli v gozd (preden bi nas odpihnilo) in zagreto iskali lišaje ...,

po nekaj več kot 500 stopnicah pa se nam je končno odprl razgled na slap Savica.

Slovenija je prelepa, letošnji oktober je presneto hladen, drugo leto pa se za takšno ali drugačno ekskurzijo veliko bolj oblečem, saj sem imela zaradi vetra povsem razžarjen obraz, spet.
Ta teden bo skrajšan, vseeno naporen, želim pa si, da bi me na nogah ohranjala misel na prihajajoče počitnice.

Lepo se imejte ;)

Še malo ...

noreply@blogger.com (Maja.^) — Tue, 13 Oct 2009 13:20:00 +0000

Najina destinacija med jesenskimi počitnicami.

Oktobrski dnevi

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sun, 11 Oct 2009 13:40:00 +0000

Letošnja jesen je čudovita. Za boljše razpoloženje tako lahko poskrbijo vsaj dokaj visoke temperature in sonce, ki še kar vztraja.
Pred živčnimi zlomi rešujejo vikendi - ko se lahko nekoliko sprostim in odmislim vse kar me še čaka za postoriti v zvezi s šolo. Za razliko od lanskega šolskega leta, bi letos zelo rada bolje začela, da mi na koncu ne bo spet tekla voda v grlo. Zato se že nekaj časa posvečam predmetom, ki so mi lani povzročali največ težav, tako da se mi že meša od vseh formul in količin.

Ta teden nas torej čakata testa iz nemščine in ljube fizike, hkrati pa tudi ekskurzija na Gorenjsko, ki bo, upam, boljša kot je bila prejšnja, ter dijaški abonma in predstava v MGL-ju, česar se že močno veselim.

Naj vam teden čim hitreje mine,
Maja

Jesen v srcu

noreply@blogger.com (Maja.^) — Fri, 02 Oct 2009 15:10:00 +0000

Danes je prav poseben dan. Za mnoge ljudi pravzaprav ravno ne toliko, zame verjetno tudi ne preveč. Dan kot vsi ostali, trenutno v deževnem in oblačnem slogu. Kljub slabemu ozračju in še slabšemu vzdušju sem vstala z desno nogo, preživela najbolj naporen urnik v tednu in ostala dobre volje. Lahko se odločim, da bom danes pozitivna, lahko pa to odločitev preložim tudi na kateri drug dan. Vse je v volji.

Danes moj dedek praznuje svoj 90. rojstni dan. Častitljiva starost za človeka. V tem blogu mu nikoli nisem posvečala nobene pozornosti, zato se mi ob takšni priložnosti zdi prav, da mu lahko tudi jaz namenim nekaj besed.
Ko sem bila manjša, sem se ga zmeraj bala. Bil je, še vedno je, zelo visok, z belimi lasmi in globokimi gubami. Videvali smo se ob rojstnih dnevih, obletnicah porok in podobnih praznovanjih. Vedno, ko je prišel v hišo, sem se kar izgubila v njegovih ogromnih rokah, ko me je dvignil k sebi in stisnil za lička. Nikoli nisem rada preživela nekaj dni pri njih na počitnicah v Novem mestu. Nisem smela početi kar sem želela, velikokrat smo jedli kislo zelje in žgance, spala sem v sobi skupaj s teto, s katero sem morala odhajati v posteljo že ob 8. uri. Nisem imela nobene družbe, zato sem dolgčas preganjala s kopanjem jarkov in poti za spuščanje frnikol.
Z leti so se stvari spremenile, nisem več prihajala k dedku in babici na počitnice, saj v resnici nisem hotela. Še vedno smo se videvali ob različnih priložnostih, tudi na trgatvah v našem skupnem vinogradu. Dedek je vsa leta povsem sam obdeloval vinograd, zadnja leta pa mu je pomagal tudi očka.
Letošnje leto pa je bilo za vse zelo težko. Vse se je obrnilo na glavo februarja, ko je na petek 13. umrla moja babica, njegova žena, s katero sta bila poročena skoraj 60 let. Še preden sem se zavedla, je že ni bilo več in tako se je za dedka začelo povsem drugačno življenje. Tudi name je vplivalo, vendar ne tako močno, ker je nisem videla tako pogosto. On pa od takrat naprej ves čas ponavlja, naj se že končno enkrat vse te muke končajo.

S tem dogodkom so dedkovi lasje postali še bolj beli, gube globlje in živo zarezane v poteze njegovega obraza. Redko ga še vidim, da se nasmehne, kaj šele, da izgubi tisti otožen pogled, ki prodre globoko vate in ti dokaže, da nekaj ni prav. Da diha na obroke, ko njena spalna srajca še vedno leži na postelji zraven njegove blazine, da so njeni copati na tleh še vedno pripravljeni in čakajo, da vstane in stopi vanje. Da se vsako jutro zbudi in dojame, da je ni več.

Moj dedek je eden in edini. Čeprav je po navadi trmast in preveč iskren in nespameten in zaletav v odločitvah, je še zmeraj poseben. 90 let nimaš vsak dan, zato si zasluži to objavo.
Sem Maja in imam dedka, ki ima povsem bele lase, še vedno vozi avtomobil in se pri tem izogiba avtocest. Pa še rad me ima.

Haiku II.

noreply@blogger.com (Maja.^) — Tue, 29 Sep 2009 18:20:00 +0000

Tisoč ljudi in
vsaka njihova misel -
danes je moj dan.

Nešteto želja
stke mrežo v pajčolan
za vsak nov obraz.

Človek, zbudi se!
Jasen horizont neba
ti odpira pot.

Sonce v jutru,
igra kapljic na oknu -
danes je moj dan.

Foto: DeviantArt - Abbeyroadster

Spet in znova

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sun, 27 Sep 2009 14:35:00 +0000

Opažam, da se vedno znova vračam k stari podlogi, ki sem jo imela (in jo še imam) najdlje. Ne vem zakaj, vendar me nikoli ne razočara, redkokdaj se je naveličam. Zato je spet tu.
Hkrati pa opažam, da vedno redkeje pišem objave, sem na spletu in na sploh sedim pred računalnikom. Razlog mi je že dolgo znan: pomanjkanje idej in predvsem časa. Ker pa mi blog ter pisanje tega pomeni veliko in je zame neprecenljiv, ne bom tako zlahka odnehala in ga zapustila. Ustrezajo mi vikendi, ko se lahko malce sprostim in odmislim težave s šolo in obveznostmi. Med tednom tako res nimam časa in pa predvsem dostopa do računalnika, ki bi mi omagočala pogostejše pisanje objav. Ampak saj veste, pomembna je kvaliteta, ne kvantiteta.

Lani tak čas sem se še brezskrbno podajala v začetne vode 1. letnika, letošnje leto in 2. letnik pa se od prejšnjega močno razlikujeta. Kar hitro so nam že določili datume pisnih ocenjevanj, medtem ko se je ustno že začelo - zame ne ravno uspešno. Tu se zopet, kot že vsako šolsko leto poprej, zanašam na "slab začetek, dober konec". Le da se zdaj moram kar pošteno pripraviti k temu, da spet gledam na vse to kot en velik optimist.

Danes je lep dan, za konec septembra nenavadno topel. Vsak dan je lahko takšen, čeprav samo v mislih.
Vi pa lahko kmalu začnete pričakovati Majino poboljšanje in spet pogostejše pisanje postov.

Imejte se fajn ;)

16

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sat, 19 Sep 2009 22:00:00 +0000

Danes sem dijakinja, jutri bom diplomirala, pojutrišnjem pa bom že z zeleno kanglico zalivala vse prelestne rožice okoli moje hiške in se pritoževala nad bolečinami v križu in hrbtenici. Pa do takrat je vendarle še dolga pot. Ta leta so bojda najlepša; želim jih izkoristiti.

Ne vem še, kam natančno grem, želim pa doživeti starost in modrost, živeti mladost. Tisto pravo, vse dokler me bodo izdala leta prej kot vse ostalo. Veliko je stvari, ki si jih še želim početi, v zrelih letih pa želim imeti pisan predpasnik in starega psa, zeleno kanglico in čudovite rdeče vrtnice. Zahtevam preveč?

Tako kot vsi, postaja tudi Maja z vsakim dnevom, tednom in letom starejša. Hitro mine, skoraj prehitro. ;)

Stuff

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sun, 13 Sep 2009 14:33:00 +0000

Naslednji teden bodo hodniki in učilnice napol prazni.

Mi pa odštevamo preostale mesece, tedne, dni in ure do smučanja.

Lep teden vam želim,
Maja

Film ponavljanja

noreply@blogger.com (Maja.^) — Thu, 10 Sep 2009 16:44:00 +0000

Ta teden diham z rezervnimi pljuči, na katerih se je že nabiral prah. Teden je podoben tistim majskim, ko imamo vsi na kupe obveznosti in ne najdemo trenutka miru. Težko verjamem, da se je začelo že tako zgodaj; moj vsakdanjik je podoben brezglavemu norenju sem in tja, po šoli v glasbeno, domov, nekaj pojest, nazaj na vaje (ki se včasih odvijajo kar v domači kuhinji), domača naloga, pol urce za laufanje, nato pa vidim samo še posteljo. Čakam samo še vikend, ko bom mogoče imela kaj časa še zase.

Takšno dihanje mi bo pošteno načelo moči.

Pogrešam počitnice.

Foto: DeviantArt - complejo

Pa začnimo!

noreply@blogger.com (Maja.^) — Sat, 05 Sep 2009 17:51:00 +0000

Pouk do pol 3. ure popoldan, zgodnje vstajanje, domače naloge za matematiko, spraševanje pri biologiji, kopica napovedanih kontrolk ... Vse že kar preveč spominja na tisto stresno obdobje učenja in pridobivanja čim boljših ocen. Začelo se je, tokrat sem (že!) v drugem letniku, na kar se ne morem navaditi. Še vedno spremljam urnik 1. c in vse kar spada k temu oddelku, le učilnice poznam in vem, kje se nahajajo. Ja, šolski sistem je podrl moje navade in popolnoma spremenil bioritem. Manjka mi samo še en vikend, ki naj se zopet začne v nedeljo in precejšnja mera optimizma.

Počitnice so minile prehitro, poletje je v spominu označeno kot "nepozabno", zdaj se pa moram končno vzeti v roke in se lotiti spisov in geometrije v ravnini.

Preživite lep teden,
Maja

Slovo

noreply@blogger.com (Maja.^) — Mon, 31 Aug 2009 18:14:00 +0000

od vročega poletja, brezskrbnega poležavanja na soncu in vonja vlažne mivke v laseh.

Tolaži me samo to, da nisem več fazanka.

Maja, ki ji bo kmalu odpadlo še zadnje pero

noreply@blogger.com (Maja.^) — Fri, 28 Aug 2009 09:58:00 +0000

Pred enim letom sem vestno in zavzeto pripravljala šolsko torbo, urejala zvezke in kupovala dodatne potrebščine za novo šolsko leto. Tudi letos sem s temi pripravami pohitela in brž odšla nazaj uživat še zadnje delčke teh prekratkih počitnic. Slednje so zopet minile še preden si lahko pošteno pomislil in spet nas čaka nekaj-mesečno guljenje šolskih klopi, spoznavanja novih obrazov in ukvarjanja z vsemogočimi dejavnostmi zraven šole. Letos ne bomo več mladi fazančki, to mesto bomo prepustili drugim, radovednim novim pogledom naše gimnazije. V splošnem rečeno, začetek bo zanimiv, tako kot vsak.

Ko pomislim na pouk, me oblije zona. Ko se pa zraven spomnim na vse izlete in ekskurzije, odmore in uživanja na vrtu, vsa ostala in pestra dogajanja, se pomirim. Ah, bomo preživeli.

Lanski "Fazanc" in koruza

Ne bom pozabila na stare čase?

noreply@blogger.com (Maja.^) — Fri, 21 Aug 2009 21:40:00 +0000

Zagotovo se to nikoli ne bo zgodilo.

Trenutno sem močno nostalgično razpoložena, prebiram stare pogovore izpred nekaj let, v arhivih raziskujem slike, na katere čedalje pogosteje pozabljam. Občasno mi zapaše takšno obujanje spominov, saj smo se imeli res super kjerkoli in kadarkoli. Po navadi sem največ časa preživela obdana s svojimi takratnimi sošolci iz razreda, ogromno ljudi pa sem spoznala tudi preko glasbene šole in ostalih obšolskih dejavnostih.
Če si že težko zapomnim obraze, se dobro znajdem z datumi. Verjemite ali ne, vse stvari, ki mi nekaj pomenijo in imajo svojo vrednost, shranjujem v posebni škatli, ki ima nek svoj duh. V njej hranim vse dragocenosti, spomine in sanje. Vse stvari, ki so se zgodile, vse stvari, ki so pustile nek pečat. V takšnih trenutkih spominjanja lahko vidim, da nismo zastonj to, kar smo.

In kakor pojejo Faraoni: Ne bom pozabil na stare čase, zase hočem vse naše sanje. Moč spomina je ujeta vanje, to je most za norost, za mladost.

Poslušaj, odraščam!

noreply@blogger.com (Maja.^) — Tue, 18 Aug 2009 12:55:00 +0000

Hmm ... V prejšnjem življenju zagotovo nisem bila kuhar, najverjetneje tudi ne bučka ali kumara, kislo zelje ali polenta. Sem najmlajša v družini, zato so me vedno razvajali in nosili po rokah. Najbolje sem se razumela z babico, pri kateri sem preživela ogromno časa. Skupaj sva kuhali pudinge, jedli kompote in se smejali ob različnih igrah. Velikokrat je skuhala moje najljubše jedi, samo da bi ugodila mojim otroškim muham, ki pa jih ni bilo malo. Ko pa sta prišli še sestrični, pa je vsaka kar tekmovala za njeno pozornost. Čez čas smo otroci odrasli in naše ideje in muhe so se spremenile.

Biti najmlajši ima svoje dobre strani. Včasih sem oboževala barbike, zato mi je ati z vsakega službenega potovanja po navadi prinesel kakšno. Tako je v moji zbirki sedaj že preko 30 raznovrstnih Barbie punčk, ki prihajajo z najrazličnejših koncev sveta. Vedno sem se lahko izognila neprijetnim opravilom, kot je košnja trave okoli hiše, sekanje drv in zlaganje le-teh, najboljše pa je bilo to, da je za nered v hiši po navadi bil kriv starejši brat. Znala sem izkoriščati v pravem trenutku, se zjokati na maminem ramenu in za vse obdolžiti druge.

Ne vem, kako, in ne vem, kdaj, so se zgodile spremembe, ko do takšnih scen več ni prihajalo. Že res, da sem se še vedno znala postaviti zase in vztrajati pri svojem mnenju, naj so ga ostali še tako spodbijali. Tista negativna trmasta narava je odšla, opazila sem, da z jokom več ne morem doseči željenega cilja, zato sem preprosto nehala. Verjetno je res kot pravijo, da okolica vsaj nekoliko vpliva na razvoj osebnosti.

Priznam, še vedno sem razvajena, še vedno imam svoje muhe, ki jih verjetno nihče popolnoma ne razume, še vedno pa ostajam enaka. Maja, ki ima včasih popolnoma nore dneve, četudi ne zaužije nobene od poživitvenih substanc. Maja, ki je vedno pozabila plačati svoj mesečni prispevek v OD Brestanica, zato jo je kapetanka navidez izpisala iz kluba. Maja, ki še vedno ne zna pravilno obesiti perila na visok sušilec in ki se verjetno še nekaj časa ne bo naučila kuhati. Maja, ki resnično obožuje vse, kar počne in vse, kar jo obdaja.

Foto: DeviantArt - Jayantara

V ritmu poletja

noreply@blogger.com (Maja.^) — Tue, 11 Aug 2009 20:48:00 +0000

Foto: DeviantArt - Erni009

Poletne počitnice počasi jemlje konec, to je opazno na vsakem koraku. Doma sem že več kot 1 mesec, nikjer ni več duha ne sluha o zagoreli polti in nostalgičnem vonju po morski soli. Vse lepo hitro mine, pravijo. Pospravili smo še vlažne ležalke, umili od peska rjave senčnike in se začeli pripravljati na novo odbobje v letu.

Drugače pa ...

Harry Potter, zatemnjena kino dvorana, odlični filmski efekti, vroče kokice in hladna osvežitev. Kaj nam manjka?

Uživajte v preostalih dneh ;)

Maja